Še vedno ne razumem početja (pre)številnih, ki za Božič prisegajo in se grejo družinsko idilo, pomoč sočloveku in priseganje na svetovni mir. Ker pač ne razumem, da tega ne počnejo preostalih 364 dni v letu. Lahko mi razložiš. Vse premalo pa se poudarja, da je v svoji resnični prvotni izvirnosti Božič praznik – vseh ljudi sveta. In Cerkev nima nobene (z)veze z njim….

Pravi Božič je namreč Solsticij – praznik matere Narave. Točna letnica nastanka sicer ni znana, je pa znano, da je edini pravi Božič pognal korenine dosti, dosti stoletij pred začetkom krščanskih časov. Takrat so, v obredih, mnoga ljudstva sveta ta dan častila kot nastop – zimskega Solsticija…..

Saj veš, to je tisti dan v letu, ko se Sonce ustavi in izpelje obrat, dan pa se začne ponovno daljšati. Takrat je ta dan simbolično pomenil zmago dobrega nad zlim, sonca nad temo. Priznam, tudi mene daje vse prej kot navdušenje, ko se zunaj stemni že ob štirih in pol popoldne.

Pomen izvirnega Božiča je bil torej takrat enoten za vsakega zemljana, ne pa tudi dan izvedbe, saj se je praznoval v nekaj dnevnem razponu, odvisno pač od lokacije ljudstev. In tako in zato, je končno besedo za enoten dan praznovanja odredil rimski cesar Konstantin , ki je vladal v letih 306-337 in je Božič uskladil z že obstoječim rimskim praznovanjem Sonca.

Dosti stoletij kasneje si je Božič priredila in prilastila Cerkev, ki še danes predstavlja ta praznik kot svoj izviren plagijat, a čeprav je le en in edini bog, si Cerkev tudi pri tem prazniku ni bila in še vedno ni enotna. In tako ta praznik na 25. december praznujejo v katoliških, protestantskih in tudi nekaterih pravoslavnih cerkvah, medtem ko ga jeruzalemska, ruska, koptska, gruzijska in srbska pravoslavna cerkev praznujejo 7. januarja, ker so pač še vedno naravnani po julijanskem koledarju.

V svojem plagijatu je Cerkev tudi povsem obrnila hrbet materi Naravi in uvedla neko svojo pravljico simbolike praznovanja krščanskega božiča in jo predelala v praznovanje rojstva Jezusa Kristusa, ker pač Sveto pismo zapoveduje, da se je na ta dan, 25.decembra, Jezus rodil Jožefu in Mariji v tistem hlevčku v Betlehemu in ker zanj nista imela postelje, sta ga položila v jasli. Zato še danes, v spomin na ta dogodek, kristjani še vedno postavljajo jaslice, tudi pod praznična drevesa, pa tudi žive so vedno bolj pogoste. V resnici pa se je Jezus rodil 1. aprila.

Božiček ne obstaja
Ok, ne mi zdaj v jok pa na drevo, pa tudi otrokom ne pokvariti veselja. Gre pač za še eno neskladnost v tradiciji krščanskega praznovanja, ki se pojavi ob omembi – Božička. Božiček namreč ni nikjer in nikakor naveden, kot sestavni ali sploh del tega praznika, torej nima nobene povezave s krščanstvom, še manj z prvotno izvirnostjo praznika. Božiček torej ne obstaja in ne sme obstajati za versko naravnane in kdor ga od teh vseeno uporablja, ta seveda krši praznično izročilo, tudi Cerkve.

Ampak, Božiček na nek način, čeprav izven izvirnega prazničnega konteksta, vseeno obstaja. Za zapravljanje. Ja, američani, ki dosledno stremijo k temu, da so tako posebni in drugačni, predvsem pa najboljši, so si omislili šele v 19. stoletju – Ameriški božič. In posledično dodali kot maskoto Božička, ki je bil sprva sicer idejna maskota tiste rdeče Cole, ker jim je totalni frajer Dedek Mraz že krepko načel živce s svojo bogatejšo, daljšo, predvsem pa pristnejšo zgodovino. Sicer bi meni bilo bolj logično, da bi bil, glede na neko drugo izročilo izročilo, Dedek Mraz rdeč in Božiček bel, pa naj jim bo.

In potem smo priče komičnim ameriškim situacijam, kako se  Božički zagozdijo v dimnikih, nekateri tam dočakajo tudi Novo leto, predvsem pa imajo enormne stroške za čiščenja svojih kostumov. Kot, da ne znajo normalno vstopiti skozi vrata. Dobra plat je seveda, da gospodarjem prihranijo stroške dimnikarja. Pred dnevi so celo predstavili povsem novo verzijo dimnika, ki je dovolj prostoren in ekološki, da se ameriški Božiček ne bi več zagozdil med svojim spuščanjem vanj, pa da se ne bi umazal seveda.

Letos prvič, po nekaj letih, v Kopru ni videti neorganizirane parade Božičkov, katerih je mrgolelo kamor si pogledal, da še otrokom ni bilo več jasno od kod jih toliko, če pa bi moral biti samo eden. Očitno nam je znanost kloniranja nekaj zamolčala. Skratka, tipične ameriško blodenje namenjeno zgolj in edino – trošenju, katerim podlegajo tudi nekateri slovenceljni.

Božič v svoji solsticijevski izvirnosti namreč ni uporabljal materialnega obdarovanja, razen človeškega iskrenega objema in splošnega veselja, da Sonce začenja svojo pot v svetlejše in toplejše dneve. Hja, kaj pa rabi človek več za svoje zdravje, kot naravno svetlobo toplega sonca.

Božičnica tudi ne obstaja
Božičnica pa, hja božičnica pa je izraz, katerega je slovenska Cerkev vsilila javnosti in šalabajzerski mediji ga le še potencirajo. Božičnica namreč ne obstaja nikjer na svetu, razen v naši mali podalpski. Saj je lepo biti prvi in po možnosti še edini, ampak z vsako neumnostjo pa se tudi ne gre hvaliti.

V tujini, celo v dosti bolj versko cerkveno blaznih državah, se izraz božičnica ne uporablja. Uporabljajo pa povsem normalen, nevtralen in vse razumljiv izraz – dodatek za poslovno uspešnost. Tega so deležni delavci ravno v tem prazničnem obdobju in lahko šteje tudi kot 13a plača. Normalno, če ni bilo uspešnosti, ni dodatkov. Pri nas pa bi božičnice in še 13 plačo, četudi si nekateri še redne plače ne zaslužijo in četudi je firma v stečaju.

Zaključujem z obveznim dodatkom sarkazma – če torej prisegaš na Božička, kar seveda pomeni na ameriški božič, potem moraš imeti doma največjo in najbolj kičasti božično drevo, nakupiti moraš za mesec dni hrane kot da prihaja 4 letna vojna in seveda moraš nakupiti tudi čimveč daril, po možnosti čim dražjih, pa še zajeten kredit oz. minus si moraš nabrati na računu za vse te nakupe, da se potem zlagaš na kup vsaj do poletja.

Sonček obstaja
Jasno je torej, da nikakor ni pomembno, da bi moral biti Božič blagoslovljen, ker je mati Narava itak edini zakon in religija za vse v enaki meri, še manj (nekontrolirano) potraten. Seveda pa verjamem, da si iz zapisanega razbral/a, da prisegam zvestobo materi Naravi in posledično praznujem solsticij, torej se veselim Soncu, ki je začelo podaljševati sončne dneve.
In ne glede, po kateri opciji praznuješ ta praznik ti želim, da (tudi) ta dan najdeš mir v svoji notranjosti, katerega boš, tudi v obliki objemov, z veseljem nesebično delil/a. Pa Sonček pozdravi in se mu nasmej.

Don Marko M